Kiborgski golobi, opremljeni s kamerami in senzorji, vodeni na daljavo z mikroelektrodami, vsajenimi v lobanjo: projekt, ki odpira resna etična vprašanja.
Nekoč so bili zanesljivi prenašalci sporočil: pisma so dostavljali s pomočjo svoje biološke sposobnosti, da se vedno vrnejo v domači golobnjak. Danes pa bi lahko postali izjemno napredna tehnološka orodja. Govorimo o pticah, ki so najbolj razširjene v naših mestih, o golobih. Mednarodno biotehnološko podjetje trdi, da jih je mogoče preoblikovati v učinkovite »bio-drone«, torej živali, opremljene z mikročipi, kamerami in senzorji, ki jih je mogoče usmerjati na daljavo prek nevronske stimulacije.
Ideja se morda sliši kot plod znanstvene fantastike, vendar izhaja iz dejanskega raziskovalnega področja, vmesnikov med možgani in strojem, uporabljenih pri živalih. Po navedbah podjetja Neiry Group naj bi bil sistem že pripravljen za uporabo v operativnih scenarijih, kot sta iskanje in reševanje ali okoljsko spremljanje. Ob tehnoloških obljubah pa se pojavljajo tudi številna znanstvena in etična vprašanja.
Nevronsko vodenje
Načelo delovanja teh bio-dronov je razmeroma preprosto: izkoriščanje živčnega sistema živali za vplivanje na njeno gibanje. S kirurškim posegom se v možgane goloba vsadijo mikroelektrode, povezane z majhno nadzorno napravo, nameščeno na hrbtu skupaj s kamero in v nekaterih primerih tudi s sončnimi paneli.
Med letom nizkoenergijski impulzi stimulirajo določena možganska območja in žival spodbudijo, da izbere eno smer namesto druge. Ko stimulacije ni, naj bi se vedenje vrnilo v naravno stanje, vsaj tako zagotavljajo raziskovalci. Podobne tehnike so bile že predmet akademskih raziskav pri glodavcih in žuželkah, kjer lahko nevronska stimulacija vpliva na gibanje, ne da bi popolnoma nadomestila biološke mehanizme.
Golobi proti dronom
Zakaj torej ne bi uporabili zgolj klasične tehnologije? Uporaba živali kot letalnih platform ima ima vsaj teoretično določene prednosti pred mehanskimi droni. Golobi lahko brez baterij ali tehničnega vzdrževanja preletijo dolge razdalje, tudi več sto kilometrov v enem dnevu. So prilagodljivi zapletenim okoljem, kot so urbana območja ali težko dostopni tereni, in se lahko premikajo diskretno, saj se neopazno zlijejo z okolico.
Po mnenju pobudnikov projekta naj bi bile te lastnosti posebej koristne pri nadzoru, pregledu infrastrukture ali nujnih intervencijah. Seveda pa ni izključeno, da bi se takšne ptice lahko uporabile tudi v manj plemenite namene, denimo v vojaških scenarijih.
Etična vprašanja
Ob tehnoloških potencialih projekt sproža številne pomisleke. Vključena podjetja zatrjujejo, da sodelujejo s strokovnjaki za bioetiko, vendar razprava ostaja odprta. Poleg tega je dejanska operativna učinkovitost teh sistemov v primerjavi s tradicionalnimi droni še vedno vprašljiva. Klasični droni se namreč hitro razvijajo in ponujajo vse zanesljivejše zmogljivosti, brez opisanih etičnih in bioloških implikacij.
Bio-droni zato za zdaj ne delujejo kot dokončna rešitev, temveč kot eksperimentalno področje, kjer se prepletajo nevroznanost, robotika in umetna inteligenca. Ob tem pa se odpira širše vprašanje: kako daleč je smiselno posegati v nadzor in usmerjanje biološkega življenja?