Že pred več kot 40.000 leti so ljudje ledene dobe v orodja, figurice in druge predmete iz slonovine in kamna vrezovali ponavljajoče se vzorce pik, črt, zarez in križev. Nova znanstvena raziskava, ki temelji na računalniški analizi več kot 3.000 takšnih paleolitskih znakov, razkriva, da ti simboli niso bili zgolj okrasni elementi. Gre za strukturirana zaporedja z merljivo kompleksnostjo, katerih informacijska gostota je presenetljivo primerljiva s protoklinopisom, najzgodnejšim znanim pisnim sistemom, ki se je pojavil šele okoli leta 3000 pr. n. št.
Raziskovalci so preučili približno 260 artefaktov, starih med 34.000 in 45.000 let, večinoma iz jam Švabske Jure v jugozahodni Nemčiji. Med najdbami so figurice živali in hibridnih bitij ter orodja, na katerih se znaki pojavljajo v premišljenih, ponavljajočih se zaporedjih. Takšna doslednost kaže, da so bili simboli uporabljeni z namenom – verjetno za shranjevanje ali prenašanje informacij v času, ko formalna pisava še ni obstajala.
S pomočjo metod kvantitativnega jezikoslovja in statistične analize so znanstveniki merili pogostost ponavljanja znakov, njihovo predvidljivost in celotno informacijsko gostoto. Ugotovili so, da so paleolitska zaporedja po strukturi presenetljivo podobna najzgodnejšim protoklinopisnim tablicam iz Mezopotamije, čeprav jih loči približno 40.000 let razvoja. To nakazuje, da se je človeška sposobnost kodiranja informacij v vizualne simbole razvijala zelo postopno in bistveno prej, kot smo domnevali.
Čeprav pomen teh znakov ostaja neznan, raziskava potrjuje, da so imeli anatomsko moderni ljudje kamene dobe že visoko razvite kognitivne sposobnosti. Zmožnost beleženja in deljenja informacij je bila verjetno ključna za organizacijo skupnosti, prenos znanja in preživetje. Pisava, kot jo poznamo danes, je tako le ena od poznejših faz v dolgi zgodovini človeških znakovnih sistemov in kodiranja informacij.
